Kožna bariera - povrhnjica
Na barierne lastnosti vplivajo pravilna terminalna diferenciacija keratinocitov, vključno s pravilno tvorbo poroženele ovojnice, ter pravilna sestava in organizacija intercelularnih lamelarnih lipidnih struktur. Vir teh lipidnih struktur so lamelarna telesca iz stratum granulosum (plast povrhnjice). Lamelarna telesca med drugim vsebujejo glukozilceramide, fosfolipide, proteaze in inhibitorje proteaz, korneodezmosomske in antimikrobne peptide. Iz glukozilceramidov nastanejo ceramidi, iz fosfolipidov pa proste maščobne kisline. Intercelularne lamelarne lipidne strukture sestavljajo ti epidermalni lipidi – ceramidi, maščobne kisline ter v manjši meri holesterol in holesterol sulfati.
Organizacija in razporeditev teh lipidov je zelo pomembna pri zaščitni barieri. Ker so ceramidi sestavljeni iz polarne hidrofilne glave in hidrofobnega repa, je napogostejša razporeditev v lipidni dvosloj – lamelarna faza. V stratum corneumu (SC) sta prisotni dve lamelarni fazi, SPP (kratka faza – krajši repki) in LPP (daljša faza). Prisotnost LPP faze pripomore k tvorbi dobre bariere.
Prav tako je za bariero pomembna organizacija lipidov v tekočo (visoka prepustnost), heksagonalno ali ortorombično fazo (najboljše barierne lastnosti). V zdravem epidermisu je prisotna ortorombična ogranizacija, za tvorbo te-pa je potrebna prisotnost dolgih verig maščobnih kislin (LPP). V zgornjih plasteh SC (skoraj na površini) pa je zaradi prisotnega sebuma s krajšimi verigami maščobnih kislin pogostejša heksagonalna organizacija, kar pripomore k deskvamaciji. Pri suhi koži je prisotna nepravilna organizacija lipidov in prisotnost SPP, kar onemogoča pravilno deskvamacijo. Nepravilnosti ali spremembe v organizaciji in sestavi lipidov v SC močno vplivajo na barierne lastnosti kože, a hkrati lahko pripomorejo k penetraciji aktivne učinkovine izdelka.